A ni Zemlja okrogla?

V četrtek, 4.10. ob desetih zvečer se po skoraj enomesečnem ‘prisilnem’ oddihu zaradi pljučnice, ponovno usedem na sedež avtobusa in odrinem v svet. Po poletnem potepanju po Irski in Škotski je to zame prva priložnost, da spet spakiram fotografsko opremo, ki tokrat zajema zgolj en digitalni zrcalnorefleksni aparat polnega formata (Canon 5D Mk iii), ter dva objektiva (Canon f2.8 24-70 L) in njegovega večjega polbrata (Canon f4 70-200 IS L). Priznam, da sem dolgo kolebal, katerega naj vzamem s seboj, a sem se na koncu odločil kar za oba. 24-70 je odličen za fotografiranje pokrajine in notranjosti prostorov, 70-200 pa je priročen, ko želiš na skrito ujeti trenutke mestnega vsakdana ter njihovih prebivalcev. Pa tudi za fotografiranje narave bo prišel prav. Destinaciji sta Romunija in Madžarska, natančneje romunska pokrajina Maramures in madžrki Nacionalni park Hortobagy. Pot je dolga a prijetna, če odmislimo sedaj že tradicionalno polžjo vožnjo po slovenskih avtocestah. Največja ovira je prečkanje madžarsko-romunske meje, saj se kljub temu, da je Romunija polnopravna članica Evropske unije, Šengen tam konča. Tisti, ki ste dopust preživeli pri naših južnih sosedih veste, o čem govorim. Temeljit pregled avtobusa, osebnih dokumentov in tako naprej. Z eno besedo – neskončno čakanje. Naposled le dobimo zeleno luč in ob 12:30 se končno pripeljemo v Oradeo. Aja, saj res, skoraj bi pozabil, prispeli smo ob 12:30 po romunskem času, saj je v  Romuniji časovni zamik ene ure. Ko vstopiš v Romunijo, kar težko verjameš, da so eno uro pred nami. Človek bi na prvo žogo prej rekel, da so nekaj desetletij za nami, saj je 45-letna vladavina trdega komunizma v tej državi za seboj pustila kar velik pečat. 
Nasvet: kadar potujete izven svojega časovnega pasu, nikar ne pozabite upoštevati urinega zamika. Če drugega ne se zna zgoditi, da boste zaradi tega zjutraj v hotelu ostali brez zajtrka. 

V Oradeji se ustavim zgolj za kakšno urico, saj strnjeno mestece ne ponuja prav veliko. Največji znamenitosti sta razpadajoča umetniška četrt in baročna cerkev bolj znana pod imenom Lunina cerkev, saj jo nad vhodom krasi mehanizem, ki natančno prikazuje lunine mene. Prevzame me njena notranjost, kjer v svoj f.2.8 24-70 objektiv ujamem domačinko pri vsakodnevni molitvi. Osupel sem nad praznino glavnega trga, saj se po njem le redko sprehodi kakšen mimoidoči posameznik ter tu in tam kakšna manjša skupina turistov. 

V prazni kavarni popijem pivo in odrinem naprej proti mestu Baia Mare. Urejeno rudarsko mesto me pričaka z največjo ponudbo kostanjevih in ostalih dobrot. V mestu namreč poteka praznik kostanja, ki s stojnicami in koncertnimi odri povsem ohromi mestno jedro. Prireditev si ogledam, a fotoaparat pustim v hotelski sobi. Zakaj? Včasih se je treba preprosto odklopiti in zaužiti mesto skozi oči in ne skozi objektiv. 

Naslednji dan se odpravim v samostan Barsana, ki leži v samem osrčju pokrajine Maramures, za katero je značilno, da prebivalci verjamejo v to, da zavržena odrabljena posoda za kuhanje prinaša nesrečo in jo zato obešajo na za to namenjena mesta. Nekaj časa iščem ta mesta s posodami, a jih žal ne najdem. Domačinko povprašam za napotke, a jo bolj kot to zanima ali bom kupil njeno kitajsko preprogo za katero trdi, da jo je sama spletla. 
Vrnimo se nazaj k samostanu, ki je postavljen 500 metrov od Ukrajinske meje. Vpisan je v Unescov zaščitni seznam in se ponaša s 57 lesenim metrskim zvonikom. Samostan, ki so ga zgradili leta 1391 in ga generalno prenovili pred dvajsetimi leti, je še vedno delujoč. Zanimivost samostana je ta, da so v njem tako moški kot ženske, družine pa so v njem prepovedane. Nune se objektivu spretno izmikajo. Tudi dar v višini nekaj evrov in prijazen ‘prosim’ ne prepričata ene izmed nun, da bi se postavila pred objektiv. Na srečo mora vsak prejeti dar odnesti v skrinjo pri oltarju in ponudi se mi edinstvena priložnost, da ovekovečim ta trenutek. To se dogaja v molitvenem prostoru v katerem je skoraj popolna tema. Zaslonka f2.8, visok ISO, dolg čas osvetljevanja in mirna roka so vse na kar stavim pri tej fotografiji. 

Samostan zapustim rahlo razočaran, saj razen te fotografije in fotografije meniha, ki se v daljavi sprehaja po za javnost nedostopnem delu samostana, ne najdem nič zanimivega. Da o turistih, ki se skorajda nastavljajo objektivu, niti ne govorim. Pot me nato vodi v vasico Sapanta, v kateri je še ena izmed zaščitenih znamenitosti iz Unescovega seznama  – Veselo pokopališče. Ja, prav ste prebrali, Veselo pokopališče. 
Naj vam razložim. V vasi je živel umetnik Stan Ioan Patras, ki je bil znan po svojem izredno veselem in duhovitem karakterju. Verjel je v to, da se s smrtjo življenje šele prične in ko mu je umrla žena, ji je leta 1935 v spomin izdelal zabaven nagrobnik na katerem je prikazal njeno življenje in zaradi česa je preminula. Krajanom je bila zamisel všeč in zato so od tedaj pri njem naročali vedno več nagrobnikov s podobami in zgodbami življenja pokojnih. Do leta 1960 je tako umetnik izdelal več kot 800 nagrobnikov. Tako slike kot tudi napisi so izredno duhoviti. Na enem izmed njih je na primer narisano, kako avto zbije pešca, komaj triletnega otroka. Na drugem je žena pokojnega moža dala napisati, koliko krat jo je mož prevaral. Mizar je za seboj pustil dva vajenca in tradicija se še danes nadaljuje. Tak nagrobnik stane nekje okoli 5000€, kar je za revne domačine pravo bogastvo. Žal je zaradi mase turistov s fotografijo težko prikazati celotno pokopališče, zato se odločim za fotografiranje detajlov nagrobnikov. Od daleč se nagrobniki zdijo popolnoma enaki, a se med seboj ločijo po unikatnih detajlih, ki jim dajejo poseben čar. 

Tretji in hkrati zadnji dan potovanja se navsezgodaj odpravim proti Madžarski. Pot traja 4 ure in tako kot dva dni poprej, me skozi okno prevzema mogočna, neskončna ravnina. Prostrana polja, ki segajo do obzorja in na obzorju nič. Popolnoma nič. Niti najmanjšega sledu o kakšnem griču. Povsod le ravnina in otoki dreves. Cesta se vije v ravni črti in zdi se, da te na kraju čaka konec sveta. Priznam, dovolim si poigrati se z mislijo, da je Zemlja navsezadnje res ravna ploskev, kjer te na obzorju čaka rob, s katerega padeš v neskončno brezno vesolja. Na realna tla me na romunsko-madžarski meji spet postavijo madžarski cariniki, ki so zaradi vstopa v Šengen še strožji kot pri izstopu. Izkrcajo nas iz avtobusa in nas enega po enega pregledajo. Četudi vem, da je z dokumenti vse v redu in da ne kršim nobenega zakona, mi ob pogledu na mrki obraz policista, ki z eno roko na pištoli stoji poleg carinika, nastane cmok v grlu.


Vse je ok in čez slabo uro sem že v madžarskem Nacionalnem parku Hortobagy, ki je najbolj znan po svoji znameniti pokrajini imenovani Puzsta. To je ogromna, neskončna ‘pusta’ ravnina. Tam na nas že čaka kočija s konjsko vprego in v trenutku se znajdem sredi največje avanture potovanja. S seboj imam oba objektiva, a mi je že takoj jasno, da bo 70-200 prava izbira, saj v daljavi zagledam manjšo lužo in ob njej mogočno govedo, ki je bližnji sorodnik tamkajšnjih nekoč živečih bizonov. Vodička mi ne pusti blizu, saj čredo sestavljajo mladiči s samicami, ki znajo biti posebej agresivne, če se počutijo ogrožene. Vseeno posnamem nekaj dobrih fotografij in že odrinemo naprej. Prst je puščavsko suha in vprega za seboj pušča dolgo prašno sled, ki jo osvetljuje nizko  jutranje sonce. Odličen prizor za fotografiranje sušne pokrajine, saj se tako osvetljen prah na fotografijah najbolje prikaže. Cel čas nas z daljave spremljajo trije jezdeci, ki se nam skoraj neopazno približujejo. Naenkrat pred nami na konjih stoji ta ista trojica. To so znameniti madžarski Čikoši; neke vrste ‘cowboyi’, ki so od nekdaj živeli na robu zakona. Od tod tudi nepojmljivo obvladovanje konj, ki jih neprivezani ubogajo zgolj na besedo. Prvič vidim, kako se konj sam od sebe uleže na tla, se usede ali pa prikloni. Med dogajanjem se nam iz daljave približa čreda madžarskega goveda, ki jih krasi ogromno rogovje. Aparat neprestano škljoca in še predenj se zares zavem vseh lepot, je vsega konec. 

Kočija me pripelje na začetno mesto in fotografiranje črede divjih konj, ki ravnokar galopirajo v daljavi ostane le pobožna želja. 200 mm je pač premalo in zadovoljiti se moram s tem, kar imam. Vsega lepega je enkrat konec. V praznem lokalu poleg kobilarne si naročim skorajda brezplačno pivo in krog je tako sklenjen. Plačam, srknem še zadnji požirek in že sem spet na poti. Tokrat proti domu. 

Pa na svidenje ravna zemlja okroglega Sveta.  

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *